Mlin in žaga Pod Skalo

Under construction!

Mlininzaga
Postavitvi mlina in žage v Nartu, ob potoku, ki izvira izpod ogromne skale, je v prvi vrsti botrovala potreba po tovrstni dejavnosti. Šentviška planota je bila namreč od nekdaj poraščena z bujnim gozdom, njeni prebivalci pa so se preživljali predvsem s kmetovanjem. Na poljih so poleg ostalih poljščin sejali različne vrste žita, predvsem pšenico, ajdo in ječmen. In ker Šentviška planota na uravnanem zakraselem površju nima površinsko tekočih voda, je bil potok zaradi bližine naselij in relativno lahke dostopnosti ter stalnega vodnega toka idealen za izkoriščanje za pogon mlina in žage.

Mlin, zgrajen leta 1921, je bil postavljen na mestu, kjer so domačini iz bližnjih vasi nekdaj valjali in čistili doma spletene nogavice, namenjene prodaji. Tik pod skalo se nahaja bazen trikotne oblike, v katerem je bilo nekdaj moč zajeti okrog 50 m³ vode, in ki je zaradi svoje oblike in lege zagotavljal zadosten pritisk za pogon niže ležečega mlinskega kolesa. Kovinske cevi in mlinsko kolo so izdelani iz ostankov orožja in vojaške opreme iz prve svetovne vojne, nabranih na bližnji Banjški planoti. Iz medenine, pridobljene s taljenjem nabojev, so bili izdelani tudi prvotni drsni ležaji mlinskega mehanizma.

Mlinodblizu
Mletje je bilo odvisno od mlevnih sezon. Največ dela je bilo od novine (od junija, ko je dozorela pšenica) do božiča in novega leta. Do bližnjih hiš so žito pripeljali z vozovi, naprej do mlina pa so ga nato znosili v oprtnikih ali v posebej za ta namen gosteje pletenih koših, imenovanih »kasivnce«. Med mletjem so se mlinarju in njegovim strankam pogosto pridružili še drugi mimoidoči. V mlinu so se tako ob kozarčku domačega žganja in sveže kuhanih žličnikih odvijali zanimivi pogovori, sklepali so se posli in navezovale prijateljske vezi. Mletje se je običajno plačevalo z mericami. Merico je določil mlinar, merila pa je od 1 do 1,5 mernika. V mlinu so se poleg mletja pšenice ukvarjali tudi z luščenjem oziroma »phanjem« prosa, ječmena in ajde. Pri tem so uporabljali posebno napravo, imenovano stopa. Z mletjem so v mlinu prenehali v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, ko so kmetje na Šentviški planoti zaradi spremenjenega načina življenja opustili pridelavo žit.

Zagasspodnjestrani
Žaga, ki so jo njeni načrtovalci domiselno postavili med utrjen breg in prostostoječo skalo, je bila zgrajena leta 1930. Nadomestila je predhodnico iz leta 1924, ki je po šestih letih delovanja pogorela do tal. Prvotni bazen za zajetje vode je stal par metrov pod sedanjim, ki je postavljen neposredno pod mlinom. Voda iz do vrha napolnjenega zajetja naj bi zadostovala za razžaganje enega hloda, iz bazena do žage pa je speljana po kovinskih ceveh, predelanih ostankih prve svetovne vojne. 

Pri žagi je poleg žagarja običajno delal vsaj še en pomočnik. Pomoč je bila še posebej dobrodošla spomladi in jeseni, ko je bilo treba izkoristiti visok vodostaj in so bili zato delovni dnevi na žagi zelo dolgi. Hlode za razrez so privlekli ali pripeljali s konji, potem pa so jih s cepini in s pomočjo »gljatov« nalagali na žagalni voziček. Za razliko od mlinarjev so bili žagarji za svoje delo plačani z denarjem. Težko prisluženo plačilo so pogosto zapravili za pijačo, ki je predvsem ob mrzlih zimskih dneh na žagah ni nikoli primanjkovalo.

Notranjostzage 

Picture gallery