Oblačilna kultura na Šentviški planoti na prelomu iz 19. v 20. stoletje

Obleka je pomenila in pomeni še danes eno od osnovnih človekovih dobrin. Še po 2. svetovni vojni, ko je vladalo oblačilno pomanjkanje, je bila obleka zelo cenjena. »Obleka naredi človeka.« je tudi v teh krajih znan pregovor. Poleg estetske govorice so znani še številni drugi oblačilni znaki, ki so vidneje sporočali, ali je človek namenjen k maši ali pripravljen za delo, ali je premožen ali reven, star ali mlad. 

Moška oprava

Moska_oprava
Po ustnih opisih in spremnih upodobitvah moške delovne in pražnje obleke v prvi četrtini 20. stoletja so bili moški ob nedeljah in delovnih dneh podobno oblečeni kot v tolminski kotlini in Baški grapi. Starejši ljudje poudarjajo, da so bili na Planoti ob nedeljah vsi lepo oblečeni, tako gospodje kot kmetje. To pa je pomenilo, da so imeli obleko iz temnega, navadno sivega ali črnega volnenega ali polvolnenega blaga. Poleg srajce, dolgih hlač in telovnika sta spadala k nedeljsko oblečenemu moškemu tudi suknjič in klobuk. Ob delavnikih so moški nosili iz mezlana narejene, črno, rjavo ali sivo pobarvane hlače in prav takšen telovnik. Poleg platnenih srajc so nosili tudi že pisane, krojene, pa z ozko ovratno obrobo.

Sestavni deli
Poglavitni kosi moške obleke poleg platnene ali bombažne srajce so bile hlače in telovnik. Dopolnjevala pa so jih različna vrhnja oblačila, obuvala in pokrivala.

Srajca
Bila je delovno in pražnje oblačilo, v večini so prevladovale spredaj prerezane srajce z dolgimi rokavi, bile so vsaj še v prvi četrtini 20. stoletja iz belega domačega platna (razen poročne, ki so bile lahko iz belega bombažnega platna in okrašene z gubicami in vezenjem na sprednjih delih). Delovne in tudi nekatere pražnje srajce so bile pogosto krojene na okrog dva prsta visok ovratnik. Na hrbtni strani je bila ob vratnem izrezu drobno nagubana, na sprednji strani pa so bile prešite drobne gube, plete.

Hlače, breše
V začetku 19. stoletja so nosili do pod kolen segajoče in praviloma oprijete hlače, narejene so bile iz irhovine, domačega sukna in mezlana. Že proti koncu 19. stoletja so jih izpodrinile dolge hlače, ki so bile narejene iz industrijskega blaga in so jih sprva nosili le pražnje opravljeni moški.

Telovnik, lajbč
Telovnik so moški nosili, najsi so bili delovno ali pražnje opravljeni. K oblekam so se nosili telovniki iz enakega blaga kot so bile hlače. Večinoma so bili narejeni iz enobarvnega črnega ali temnosivega blaga, lahko tudi rahlo črtastega, le redki so bili vzorčasti. Hrbtni del je bil iz drugega bombažnega blaga, klota z rinko. Brezrokavniki so imeli pet gumbnic.

Suknjič
K pražnjim oblekam so moški nosili še daljši suknjič, ki se je uveljavil šele proti koncu 19. stoletja.

Visoki čevlji, čižmi
Kadar niso bili bosi, so moški večinoma nosili visoke čevlje, ki so jih delali domači čevljarji. Do 1. svetovne vojne so lahko naredili še za obe nogi enake.

Pokrivalo, klobuk
Na Šentviški planoti je bil v 19. stoletju uveljavljen širokokrajen klobuk, ki je predstavljal splošno moško pokrivalo. Spomin na širokokrajne klobuke se je ohranil v šaljivi pesmici, ki je znana tudi na Tolminskem: »Klobuk ima kot streha, ta mož je vreden smeha.« Po 1. svetovni vojni pa so se pojavili tudi slamniki, ki so ostali priljubljeno poletno pokrivalo še po 2. svetovni vojni. 

Kravata
Moško ovratno ruto je ob koncu 19. stoletja izpodrinila kravata, tu in tam pa tudi modni metuljček. Po podatku s Šentviške Gore je imel eden od ženinov, ki se je poročil v času okrog 1. svetovne vojne, za poroko črno obleko, belo srajco in metuljček. 

Ženska oprava

Zenska_oprava
Pri nedeljskih oblekah je vladalo nenapisano pravilo, da morata biti krilo in bluza iz enakega blaga. To poleg ustnih pričevanj potrjujejo tudi fotografije. Bile pa so tudi izjeme, ko so nekatere ženske k pisanemu krilu nosile enobarvno kočemajko in obratno. Zraven volnenega krila in kočemajke so nosile tudi sivočrne svilene predpasnike, ki so bili obrobljeni z okrog 10 centimetrov široko strojno čipko. Pod krilom so imele oblečeno belo spodnje krilo, ki je imelo na spodnjem robu strojno vezeno čipko. Pokrile so se s svileno nedeljsko ruto. Predpasnik so imele zavezan večinoma zadaj, nekatere pa so iz vozla naredile pentljo na levi sprednji strani. Delovno oblečene ženske so nosile bodisi dvodelno obleko (tj. dolgo krilo in bluzo) bodisi enodelno obleko. 

Sestavni deli: 

Krilo na pas
Krilo na pas je bilo praviloma krojeno na pas iz štirih pol blaga enojne širine in zlasti zadaj v pasu močno nabrano. Segalo je skoraj do tal. S tem v zvezi starejši ljudje radi pripominjajo (podobno, kot je bilo zapisano na Šentviški Gori): »Včasih so imele tako dolga krila, da stopnic pred cerkvijo ni bilo treba pometati.«. Pražnja krila so imela na spodnji rob prišit ščitni trak v barvi obleke. Krila so imela praviloma na notranji strani kakšno poldrugo ped širok podšiv iz bombažnega blaga. 

Kočemajka
Zgornji del te obleke so imenovali kočemajka ali jopa, bila pa je oprijeto krojena ter je segala do srede bokov, lahko pa tudi čeznje. Kočemajke so bile pražnje, lahko pa tudi delovno oblačilo. Pražnje so bile iz debelejšega ali tanjšega sukna ali svilene. Večinoma so imele pokončen ovratnik in so bile zelo oprijete, kar starejši ljudje še posebej poudarjajo, saj je moral biti predvsem ženski pas tudi po tedanjem kmečkem okusu ozek. Kočemajke so ženske nosile bodisi čez krilo bodisi opasano v krilo kot nekakšno bluzo. 

Bluze, srajce
Kočemajke so pozneje izpodrinile bluze, ki so bile še vedno priležno krojene, vendar so bile manj oprijete. Segale so nekoliko čez pas ali le do pasu. Ena bistvenih razlik med kočemajko in bluzo je bila, da so ženske nosile kočemajko večinoma po vrhu krile, bluzo pa opasale v krilo. Bluze so bile lahko iz enakega ali drugega blaga kot krilo. Priljubljene so bile predvsem bluze iz svetlejšega blaga. 

Predpasnik, bjertah
Zraven volnenega krila in kočemajke so se nosili tudi sivočrni svileni predpasniki, ki so bili obrobljeni z okrog 10 cm široko strojno čipko. Pod krilom je bilo spodnje krilo, ki je imelo na spodnjem robu strojno vezeno čipko. Predpasnik na pas je bil pomemben dodatek k ženski delovni in pražnji obleki. 

Naglavna ruta, fcu
Svilene in volnene rute so ženske na splošno nosile ob nedeljah in praznikih. Konec 19. stoletja so se nosile predvsem volnene rute s cvetlično borduro ob vseh štirih stranicah. Osnovna barva tanke volnene rute je bila lahko črna, kavnorjava ali modra. Cvetlični vzorci so bili razporejeni v široki borduri ali pa po vsej ruti. 

Nogavice, žakoni
Segale so nekoliko čez koleno in so bile pletene iz belega bombaža. 

Visoki čevlji, čižmi
Ženske so bile obute v visoke črne čižme, ki bili so oprijeto krojeni in so segali nad gležnje. Ženske so jih nosile predvsem ob nedeljah in za »h maš«. 

Spodnje perilo, dalejnc
Dolgo in v pasu nabrano spodnje krilo je spadalo h krilu z životkom in krilu na pas. Sešita so bila praviloma iz belega lanenega ali bombažnega platna ter na spodnjem robu obdana s strojno vezenimi ali ročno kvačkanimi čipkami.  Ženske so navadno nosile po en dalejnc, za posebne priložnosti in morda v hudi zimi pa tudi več. Nekatere so z dalejnci pretiravale, predvsem neveste, ki naj bi k poročni obleki opasale tudi po pol ducata in več spodnjih kril. S tem naj bi tiste, ki niso imele močnih bokov, zadostile nekdanjim estetskim merilom, po katerih je morala biti ženska od pasu navzdol čim bolj košata. Obstaja pričevanje iz Zatolmina, kjer naj bi rajnka Kacajnerca za poroko oblekla devet dalejncev hkrati. 

Pričeska
Kite so bile obvezna ženska pričeska. Dekleta so imela kite nepripete ali pa spete v dekliške pričeske. Starejša dekleta, zlasti poročene ženske, pa so nosila kito zvito v svitek. Po podatku s Pečin so si na prelomu 19. stoletja dekleta prevezala čez lase črn žameten trak, ki so ga zvezale nad tilnikom v pentlji. 

Opis oblačilne kulture na Šentviški planoti je povzet po pričevanju starejših domačink in po knjigi Marije Makarovič Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem, ki je izšla leta 1998.

Dodatne informacije

Kontaktni podatki:
Sonja Črv, gsm: 040 670 579
e-pošta: comcomka.sonja@gmail.com

Melita Drole, GSM: 041 959 141
e-pošta: melita.drole@nkbm.si

Galerija slik